Il Portale turistico del Comune di Gorizia
Obdobje Habsburžanov: 1509-1918
Za precejšnjo in strateško Leonardovo dediščino je izbruhnil spor evropskih razsežnosti med Beneško republiko in Habsburžani. Iz starih listin izhaja, da si je cesar Maksimilijan takoj prisvojil Gorico in njena ozemlja. Vendar Benetke niso mirovale in nekaj let kasneje je vojska, ki jo je vodil Bartolomeo d'Alviano, po zavzetju Krmina osvojila Gorico; utrdba, ki obdaja grajsko naselje, se je z osemsto vojaki upirala nekaj dni. Borbe so bile silovite. Dne 22. aprila 1508 je na goriškem gradu zaplapolal prapor sv. Marka.
Beneška oblast je trajala le nekaj mesecev, v tem času so srednjeveški grad začeli prilagajati načelom sodobnega vojskovanja. Že naslednjega leta so se Habsburžani ponovno polastili Gorice, ki je razen za časa Napoleona ostala avstrijska vse do prve svetovne vojne. Čeprav je Maksimilijan občutno zmanjšal ozemlje grofije in ga omejil na območja okoli Gorice, je pripadnost močni in organizirani državni tvorbi mestu prinesla ogromne gospodarske koristi. Razvilo se je vinogradništvo, ozemlje okrog Gorice se je specializiralo predvsem za pridelavo belih vin, ki so jih izvažali v Avstrijo; gojiti so začeli konopljo in posledično so se razvile tekstilne obrtne delavnice (manufakture), ki so obdelovale tudi volno. Naposled so postale prevozne ceste, ki povezujejo Gorico s Koroško prek Doline Soče, pa tudi tiste, ki jo povezujejo s sedanjo Slovenijo, in cesta proti morju oz. Devinu. V šestnajstem stoletju se je prebivalstvo Gorice povečalo z nekaj več kot tisoč na skoraj štiri tisoč.
17. STOLETJE IN VERSKI REDOVI
Sovražnosti med Habsburžani in Beneško republiko so se nadaljevale, v 17. stoletju so se celo zaostrile in se končale s krvavimi spopadi, ki so se v zgodovino zapisali kot gradiščanske vojne. Od leta 1616 do 1618 sta se vojski udarili na območju okoli Gorice, z žariščem v Gradišču. Po treh letih vojne so bili položaji obeh nasprotnikov skoraj nespremenjeni. Gorica ni bila neposredno vpletena v spopade in že leta 1615 so se v mestu nastanili jezuiti, ki so ustanovili prve javne šole in semenišče ter zgradili cerkev, posvečeno sv. Ignaciju. Gre za izviren primer krajevnega baročnega sloga z značilnimi čebulastimi kupolami. Prihod jezuitov in nato številnih drugih verskih redov je izredno okrepil kulturni položaj mesta. Zelo zanimivo sliko tega razgibanega obdobja nam je zapustil Ivan Marija Marušič, ki v svoji ilustrirani knjigi "Morti violenti e subitanee successe in Goritia" ponuja odlomke iz kronike (predvsem črne), ki nam na presenetljivo živahen način prikazujejo podobo takratnega življenja.
18. STOLETJE, ZLATI VEK
18. stoletje je bilo za Gorico zlato obdobje. Število prebivalcev se je povečalo na osem tisoč. Mesto je doživelo razcvet predvsem pod cesarico Marijo Terezijo. Goriški arhitekt Nicolò Pacassi je izdelal načrt za dve izmed najlepših mestnih stavb: palačo Attemsov Svetokriških, danes Občinsko palačo, in čudovito palačo Attems-Petzenstein, v kateri domuje Pokrajinski muzej. Nicolò Pacassi je zaslužen tudi za dvorec Schönbrunn na Dunaju. Razsvetljenstvo predstavlja plodno obdobje v umetnosti in književnosti. Socialne razmere so se izboljšale, nastali so prvi kulturni krožki, kot na primer Accademia dei Filomeleti in Arcadi Romano-Sonziaci. Pojavile so se prve tiskarne, pravi biseri krajevne obrti, pri katerih sta svoja dela dala natisniti Mozartov libretist Da Ponte in Casanova. Uveljavilo se je goriško zgodovinopisje, katere osrednji osebnosti sta Rodolfo Coronini Cronberg in Carlo Morelli. Gorica je bila stičišče dunajskih in močnih beneških umetniških vplivov. Johann Michael Lichtenreiter in Antonio Paroli sta najpomembnejša predstavnika krajevne slikarske šole, ki se je uveljavila v 18. stoletju. V tem obdobju je Gorica pridobila značilnosti bogatega in privlačnega mesta. Carlo Goldoni: "V Italiji je ni pokrajine, kjer bi bilo toliko noblese kot tukaj"; Giacomo Casanova: "V Gorici sem se zadržal vse do konca leta 1773 in v šestih tednih bivanja tukaj sem našel vsakovrstno zabavo, ki sem si jo poželel…"; Lorenzo Da ponte, Mozartov libretist: "Vso tisto noč sem jokal že ob sami misli, da moram zapustiti mesto, kjer sem bil deležen toliko dobrega in kjer sem začel celo ceniti sam sebe". O obdobju miru in strpnosti priča izgradnja judovske sinagoge leta 1756. Obnovljena je bila v 70. letih prejšnjega stoletja in jo je še danes mogoče obiskati.
19. STOLETJE: PRIČAKOVANJA MEŠČANSTVA
V 19. stoletju je bila Gorica, čeprav majhno in obrobno mesto glede na obsežno in raznoliko Avstro-Ogrsko cesarstvo, katerega del je bila, živahno križišče idealističnih teženj.
Carl von Czörnig je zaslužen za slovito prispodobo Gorice kot "mesta parkov" in "avstrijske Nice". Vse do začetka dvajsetega stoletja je bila priljubljeno letovišče habsburškega plemstva. Mesto se je razširilo proti zahodu, dobilo je tisti aristokratski, prijeten navdih, ki ga zaznamuje še dandanes. V tem obdobju je naselje seglo do bregov Soče. Njena izredna modrina in divja, gozdnata obrežja dajejo mestu dodaten čar. To je bil čas relativnega blagostanja. Zadovoljne obraze meščanstva v vzponu si še vedno lahko ogledamo na čudovitih portretih goriškega slikarja Jožefa Tominca. Številne od njih hrani Pokrajinski muzej. Prekipevajoči ideali ter nacionalne in nacionalistične težnje so v raznolikem okolju mesta naleteli na plodna tla. To kulturno in jezikovno prepletenost nam prikaže Graziadio Isaia Ascoli, ki je s svojimi študijami o indoevropskih jezikih dosegel mednarodno slavo. Filozof Carlo Michelstaedter (1887-1910), ki je bil tako kot Ascoli judovskega porekla, predstavlja eno od najbolj fascinantnih in reprezentativnih izraznih moči evropske kulture. Njegova razmišljanja so zbrana v delu "Prepričanje in retorika", pronicljivi analizi človeškega bivanja, ki je imelo za filozofa skrajne posledice. Pri rosnih 23 letih je storil samomor.
Michelstaedterju je posvečena soba v didaktičnem muzeju sinagoge v Gorici.
Realizzazione del Sito: Servizio attività economiche e sviluppo turistico.
e-mail: turismo@comune.gorizia.it
